nedelja, 26. februar 2012

Šamanizem (antropološka analiza 1. del)

Termin šamanizem nosi danes drugačen pomen kot pred stoletji. Transkulturacija in romanticizem sta razumevanje pojma spremenile in si ga sposodili skoraj že za vsak ritual, ki ga posamezniki ali skupina izvaja v neki družbi ali na new-ageovskih srečanjih.

Izraz šamanizem prihaja iz tungu-altajske skupine jezikov, natančneje iz evenskega jezika in pomeni »tisti, ki ve« iz glagola sa- »vedeti«. Izraz je kot terminus technicus Eliade (Eliade, 2006) definiral kot magično-religiozni fenomen.

Danes se lahko uporabo novodobnih šamanskih tehnik nauči in izvaja skoraj vsakdo. Predstavlja namreč dodatek holističnemu zdravljenju ali pa raje komplementarno metodo. Osnovna, izvorna tradicionalna oblika šamanizma se je namreč stopila z novodobnim kultom – že skoraj do nerazpoznavnosti.


Winkelman (Winkelman, 2000: 145) razlaga, da je šamanizem fundamentalni pojav človeške psihološke evolucije, ki se je preoblikoval z družbeno-kulturno evolucijo, pa vendar je ostajal v drugačnih oblikah šamanskega zdravljenja (Winkelman, 1992: 2000).
Kaj se je torej zgodilo pri indoevropskem dojemanju takšnega načina razlaganja sveta. Kakšno mitološko sporočilo nosimo v svojih koreninah s tega zornega kota?  Šmitek (Šmitek, 2004: 197) razlaga, da danes poznamo kar štiri definicije šamanizma, po prvi je šaman vsakdo, ki ima v spremenjenem stanju zavesti[1] stik s svetom duhov. Po drugi razlagi so šamani le tisti  posamezniki-specialisti, ki delujejo v prid skupnosti. Tretje, najbolj razširjeno, razlikuje šamane od drugih posvečencev, npr. čarovnikov, zdravilcev ali jasnovidcev, vendar pri tem niso jasni kriteriji delitve med njimi. In četrti obstaja prepričanje, da je šamanizem omejen le na religije Sibirije in sosednjih območjih Azije, čeprav je pogostokrat le ena od komponent teh religij in tudi ne vedno prevladujoča. Pa vendar, če prakticiramo predkrščanska verovanja v sodobnem času, govorimo torej o neo-poganstvu, neo-druizmu, neo-šamanizmu. Ravno to slednje nas zmoti. Namreč na območju slovenskega prostora po izročilu preprosto ne »nosimo« »šamanistične tradicije« in tisto,kar se pri nas razvija je prineslo ravno novodobniško gibanje.

Novodobništvo (ang. new age)  Banova (Ban, 2008: 19) razlaga kot označbo za skupek religijskih oz. duhovnih gibanj, ki so se v šestdesetih letih 20. stoletja pojavila v Severni Ameriki, kmalu zatem pa tudi v Evropi in drugod po svetu.

Med najvidnejšo vejo novodobniškega gibanja spada holistično zdravljenje, to so npr. novodobniški zdravilci.  Le ti se ne ukvarjajo zgolj s telesom temveč tudi z dušo posameznika.

Sibirski in mezoameriški šamanizem

V prvi vrsti bi izpostavili sibirski šamanizem, ki je kontinuiteta, tradicija,  kulturna identiteta in osnovni del kulture na sibirskem območju. Manko le-tega označi religiozno matrico ali kozmološki aparat za necelovit. V mezoameriškem prostoru prav tako, le da so poudarki drugje, pa vendar.


Sibirski šaman, foto: Richard Noll, vir: Wikipedia
Sibirski in srednjeazijski šamanizem odlikuje struktura, v kateri obstajajo elementi, to so: specifični odnos z duhovnimi entitetami, ekstatične sposobnosti, ki omogočajo magični let, vzpon na Nebo, spust v Podzemlje, obvladovanje ognja itd., ki so drugod po svetu razpršeni (Eliade, 2006: 163). Podobni elementi oz. ta omenjena razpršenost sibirskega šamanizma v svetu pa zavajajo k istemu poimenovanju magično-religioznega pojava v drugih kulturah. Ti podobni elementi so: iniciacija, magični let, komuniciranje z duhovi prednikov in drugimi duhovnimi entitetami, spremljanje duše v onostranstvo in vrnitev, prehajanje različnih stanj zavesti, duhovne izkušnje in razumevanje govoric živali, ples in petje pri obredih.

Tako šamana v Sibiriji poimenujejo saman, v Mezoameriki na območju Jukatana h’men,[2] na območju Chiapasa h’ilol.[3] Na afriškem kontinentu pa je vendarle izpostavljeno vračevstvo (ang. Witchraft),[4] o tem razlaga Evans-Pritchard in pod razlago  kašče označuje fenomen t.i. »socialne kontrole«. Predvsem je pri njegovem delu in raziskovanju pomemben preobrat gledanja na vzorce v tradicionalni družbi, in sicer z zornega kota vprašanja kako in ne več kaj. Danes slovenski pripadniki duhovne skupnosti Oriš ( IFA ) to enačijo s šamanizmom, vendar je kot  sem že omenila, bolj uporaben termin vračevstvo, magija.

V mezoameriškem prostoru[5] se ta magično-religiozni fenomen odraža v statusni in družbeni vlogi. Šaman oz. šamanka[6] imata poleg že omenjenih elementov[7] dvojno vlogo: navadno sta šaman in svečenik hkrati oz. t. i. šaman-svečenik in svečenik-šaman. Namreč šamani-svečeniki so čuvaji dnevi (ang. daykeepers) in pogosto izvajajo poleg skupinskih zasebne obrede. Madres-padres oz. matere-očetje pa so svečeniki-šamani, ker opravljajo številne obrede v prid celotne skupnosti (Tedlock, 2006). Se pravi pri Majih je smiselno ločevati med izrazoma šaman in svečenik le, če z njima označujemo vlogi, ne pa statusov.

Osebe, ki zdravijo, imajo močno kri, ki jih na telesnem nivoju ščiti pred okužbami, na duhovnem pa pred magičnimi vplivi. Sokeji in Maji pravijo, da imajo močan značaj (njihova kri torej ni »vroča«, ampak močna in odporna) (Terčelj, 2007: 112). Pri diagnostičnih metodah pa terapevti, to so šamani, uporabljajo tehniko  t. i. pulsada (maka beni’si)[8] – poslušanje krvnega utripa ali »branje krvi«. Poleg tega so sanje kot najpomembnejša metoda in varno dopolnilo empiričnim diagnostičnim tehnikam (Terčelj, 2007: 114).

Kako izbranec postane šaman

Šamana izberejo duhovne entitete t. i. duhovi oz. »veliki duh«,[9] lahko bi rekli, da ima duh končno besedo pri tem, ali bo nekdo postal šaman, celo pri ljudstvih, pri katerih je šamanski poklic deden (Šmitek, 2004: 197). Vzdržljivost in sposobnost bodočega šamana preizkušajo z raznimi ovirami, ki so fizičnega ali psihičnega značaja.[10] Šaman prejme iniciacijo tudi v transu.[11] V tem stanju duša zapusti telo, da vstopi v območje »duha«, med samim ritualom, pa lahko šaman proizvaja nenavadne glasove, vendar to ne pomeni, da je postal orodje »duhovnih bitij«. V stanju transa lahko šamana duhovne entitete izzovejo v boj, v ta namen uporablja med ritualom določene predmete, ti so boben, palčke, pokrivalo, obleko, ogledalo, kovinsko ropotuljo itd. Ravno ti predmeti pa so eden izmed načinov prepoznavanja vrste šamanizma in njihovega razvoja (Eliade, 2004). [12] Drugi način pridobitve statusa je dedovanje oz. se prenaša iz roda v rod, je t.i. oblika družinske tradicije. Učenje oz. pripravljanje na samostojnost bodočega šamana lahko po iniciaciji traja tudi deset in več let.
Eno izmed dejstev, kar je skupno obema oblikama šamanizma, tako sibirskemu kot mezoameriškemu je, da sama iniciacija še ni dovolj; potrebno je veliko let učenja in pridobivanja izkušenj, da šaman/šamanka pridobi dovolj znanja in prepričanje v svoje sposobnosti.

Šamanizem v indoevropskem prostoru?


Eliade pravi, da eno ali več šamanskih elementov še ne opravičuje šamanske strukture v indoevropskem svetu (Eliade, 2004: 376). V indoevropskih religijah so bile predvsem povezave z veliko materjo boginjo in poljedelskim misticizmom, ki pa v nobenem pomeni ni bil šamanski. Na indoevropske kulture so za razliko od Turko-Tatarske vplivale orientalske in na Slovenskem so takšne ljudi imenovali kresniki,[13] na zahodnem Hrvaškem krsniki, v Srbiji vjetrovnjaci, v Furlaniji benandanti, na Madžarskem táltosi itd. (Šmitek, 2003: 6). Ti ljudje so imeli funkcijo skrbeti za uspeh letine, zdravljenje bolezni, povezovanje živih ljudi z dušami umrlih in nadnaravnimi silami. Ta stik doseže kresnik v stanju zamaknjenosti ali globokega spanca. To se lahko zgodi po njegovi lastni volji ali po volji »višje sile« (Šmitek, 2003: 6). V nezavednem stanju zelo hitro premagujejo velike razdalje. Velja celo svarilo, da se spečega kresnika ne sme buditi niti dotakniti. Zgodilo pa se je, da so nevede lahko pokopali živega človeka, zato so v Ziljski dolini celo naročali, da jim morajo prerezati žile, preden jih pokopljejo. Ker so namreč mislili, da je umrl, znakov dihanja in srčnega utripa ni bilo in ravno ta začasna omrtvičenost telesa je imela usodne posledice, samo stanje pa pomenilo trans oz. stanje biti »v cugu«.[14]
Táltos, vir: mek.niif.hu

Poleg kresnikov so bili na Slovenskem znani tudi vedomci. Izraz pomeni dobesedno človek znanja, »tistega, ki ve« ali »tistega, ki vidi«. Slovenska variante so izpeljane iz besede »vešča« (praslovan.*vest’ь »vešč«), kar pomeni čarovnika, čudodelca, prerokovalca, pa tudi volkodlaka ali vampirja moškega ali ženskega spola (Šmitek, 2003: 153). Vedomci so bila bitja, ki so se ukvarjala z jasnovidnostjo in imela sposobnost prerokovanja. Bili so demonska bitja, pol ljudje in pol zmajediteranske civilizacije, agrarnega in urbanskega tipa (Eliade, 2004: 379).

Novodobni šamanizem


Začetek novodobnega šamanizma ali neo-šamanizma je torej na začetku 80. let 20.st. V prvi vrsti, kot smo že omenili, antropolog Carlos Castañeda. V knjigi Orlovo darilo priznava, dasiravno sem antropolog, to delo ni strogo antropološko. Vseeno pa ima korenine v antropologiji kultur, zakaj začelo se je kot raziskovanje na terenu v tej stroki. Moja raziskava se je skozi leta razvila v nekaj drugega, kar je posledica njenega zaleta in moje lastne rasti.[15]

Pod vprašajem je novodobni šamanizem, ki se razvije ravno tam, kjer šamanizma ni bilo, v  t.i. »ne-šamanska družba«. Pa vendar ta družba prakticira obliko šamanizma, se pravi vnaša elemente, ki so značilni za tradicionalni šamanizem.

Če preidemo na sodobni šamanizem, avtorji kot npr. Høstova (2001) razdeli t.i. moderni šamanizem oz. moderne šamanistične prakse, na t.i. »jedrni« šamanizem (ang. core shamanism, izraz po Michaelu Harnerju),[16] urbani šamanizem, neo-šamanizem ter moderni/sodobni zahodni šamanizem ( ang. Modern Western shamanism). Čeprav razlike med urbanim, neo-šamanizmom in modernim/sodobnim zahodnim šamanizmom praktično ni.

Neošamanizem in mešanje kultur na Slovenskem; Tunjice 2011; foto: Klara Magrič
Serge Kahlil King pa uporabi termin »mestni šaman«  in z njim želi predstaviti modernega šamana sredi mesta, živečega v stanovanju, kateri uporablja prastaro prakso in znanje. Namreč, kakor pravi, to znanje ni umrlo, četudi živi v mestu in je odmaknjen od narave. Kar pomeni, da narava ni pogoj za delovanje šamana, pa vendar spodbuja vračanje k njej. Neo-šamanizem se intenzivno prepleta s projektom evropske in ameriške sodobnosti. V tej smeri nosi mistično in filozofsko tradicijo.
Dandanes je šamanizem nabor ljudskih (ang. vernacular) praks propagiranih s pomočjo masovnih medijev. In kot drugo, je produkt zgodovinskega procesa etiketiranja eksotičnih običajev, kar je v bistvu posledica romanticizma. Danes šamanizem (dobesedno) služi na verskih, spiritualnih in terapevtskih trgih. Lahko bi to področje raziskovanja poimenovali kot »terapevtsko-religiozno geografijo«, ki presega  nacionalne in kontinentalne meje.

Šmitek (Šmitek, 2004: 206), razlaga, da je ponekod v Istri še danes mogoče srečati zdravilce z izrazito šamanističnimi izkušnjami. To dokazuje nedavni terenski zapis iz vasi Sveti Anton: Jaz grem človeka iskat v vesolje, tam vse nastaja /…/ no in ko grem prek teh sto vesolji, so ena zelo gosta in jim rečemo prag smrti /…/ grem pa prek več pragov smrti, lani pred božičem sem šel prek petdeset pragov; letos že devetsto (ali?) tisoč /…/ prek teh pragov smrti ti srce kdaj komaj vzdrži. Gor gre celotno duhovno telo, fizično pa je dol in popolnoma normalno deluje. 

Kljub dosedanjim ugotovitvam imamo na Slovenskem vendarle t. i. »šamane« in »šamanke«. Kakor lahko predvidevamo, gre za new age-ovsko gibanje, po Tini Ban. Med drugimi sicer obstajajo poskusi revitaliazcije slovenskega izročila, vendar ni tako izpostavljena kot tovrstni fenomen. Na podlagi terenskega dela sem raziskovala slovenske šamane in šamanke, njihovo dojemanje šamanizma ter njihovo izvajanje prakse kot način zdravljenja.

© Klara Magrič, diplomirana kulturologinja in antropologinja

društvo Pesem duše

www.pesem-duse.com  

 
Antropološka analiza 2. del: Pogovori s slovenskimi "šamani" 

Antropološka analiza 3. del: Pogovori s slovenskimi “šamani”


Literatura:
  1. Ban, T. (2008): Novdobniška duhovnost: Od zgodovinskih izvorov do sodobne podobe, Ljubljana.
  2. Bowie, F.(2006):  The Anthropology of religion: an introduciton, Blackwell, United Kingdom
  3. Castaneda, C. (1995):  Učenje pri Don Juanu. Gnosis, Ljubljana.
  4. Eliade, M. (1992): Kozmos in zgodovina: Mit o večnem vračanju. Nova revija d.o.o., Ljubljana.
  5. Eliade, M. (2004): Shamanism: Archaic techniques of ecstasy, ZDA.
  6. Lopez H.J. (2007): Človek kot šamanska os, Ljubljana.
  7. Narby, J. (1999): The Cosmic Serpent: DNA and the Origins of Knowledge.Phoenix, London.
  8. Ogorevc M. (2007): Med šamani v  Sibiriji, Brežice.
  9. Škamperle, I. (2007): Šamani, poznavalci prehoda,Ljubljana.
  10. Šmitek, Z. (2003): Šamanizem na Slovenskem? Dileme o pojmih in pojavih šamanizma, obsedenosti in ekstaze,Ljubljana, 149-162.
  11. Šmitek, Z. (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Študentska založba,Ljubljana.
  12. Tedlock B. (2005), The Woman in the Shaman’s Body, New York.
  13. Terčelj, M. (2007): Tolmači sanj in obredni zdravilci, Ljubljana.
  14. Wallis J. R., Shamanis/Neoshamanis (2003):  Ecstasy, alternative archaeologies and contemporary Pagans.
  15. Winkelman, M. (2004): Shamanism v Encyclopedia of medical anthropology : health and illness in the world’s cultures. Springer, New York.

[1] Winkelman (2004: 145)  uporablja za ta izraz kratice ASC (ang. altered states of consciousness).
[2] tudi h-men.
[3] množinska oblika h’iloletik v prevodu “vidci”.
[4] gl. Evans- Pritchard (1902- 1973), Witchcraft, Oracles and magic among the Azande, 1937.
[5] To področje sta posebej raziskovali Tedlock, Time and Higland Maya (1992), Woman in the shaman’s body (2005) in Terčelj (ameriški staroselci Soke (ne-majevska etnična skupina) v Mehiki  in Maji v Chiapasu in na Jukatanu v Mehiki) in drugi.
[6] Izpostavi  in poudari ženski princip prakticiranja šamanizma.
[7] Iniciacija, magični let, komuniciranje z duhovi prednikov in drugimi duhovnimi entitetami, spremljanje duše v onostranstvo in vrnitev, prehajanje različnih stanj zavesti itd.
[8] Praktikant se imenuje pulseros ali “bralec krvi”.
[9] ang. great spirits
[10] V večini šamani pripovedujejo o neprijetnih izkušnjah kot so občutek »rezanja« telesa, občutek »mučenje in umiranja«, skratka trpečega doživljanja preobrazbe.
[11] Potrebno je ločiti med transom in ekstazo, namreč prvo pomeni negibnost, tišina, samota, brez krize, izguba čutov, nespominjanje, halucinacije in ekstazo, ki je ravno obratno: gibanje, hrup, kolektivnost, s krizo, čutna prestimulacija, amnezija, brez halucinacij (po Gilbert Rouget, 1980: 36).
[12] Današnja oblika tovrstnega prikazovanja šamanskih  ritualov, s popolno opravo,  je za demonstracijo turistom.
[13] Beseda kresnik izhaja iz starega jedra krs ali kars, ki ima več pomenov, kresati iskre (udarjati s kresilnimi kamni), kuriti, pa tudi vročina ognja in sončna vročina (ob kresu, prazniku na začetku poletja). Kresnike se označuje za nadnaravna bitja, ki imajo psebno moč in kresniki so tudi človeška bitja (Šmitek, 2003: 6).
Kresník in krésnik -a m (í; ẹ) etn., po ljudskem verovanju bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu (SSKJ, el. izd.).
[14] Šmitek ta izraz enači s transom iz lat. transire, umreti, iti prek iz ene eksistencialne situacije v drugo. Ker pa je ta beseda verjetno iz nem. Zug, ki pomeni »poteg; vlek, ris v puškini cevi; vprega; dih; dušek« (Šmitek, 2003: 153).
[15] Castaneda, C., Orlovo darilo, 2006: 5
[16] Robert J. Wallis ga uvršča med tiste antropologe, ki so vpeljali neo-šamanizem v zahodno družbo, poleg  že omenjenega  Carlosa Castañeda in Douglasa Sharona. Glavni viri za širjenje šamanizma so bili v prvi vrsti Mircae Eliade (1964), Carlos Castañeda (1986) in Michael Harner (1980). Na osnovi teh virov so kasnejši avtorji neo-šamanizem širili pod določenimi prepričanji in lastno interpretacijo. Mednje uvrščamo: Lynn V. Andrews (1982), Olga Khartidi (1997), Wilcox (1999) in drugi (Wallis, § 32, 2003).