petek, 16. marec 2012

Pogovori s slovenskimi “šamani” (antropološka analiza 2. del)

Antropološka analiza 1. del: Šamanizem  
Antropološka analiza 3. del: Pogovori s slovenskimi “šamani”

V tem prispevku bom predstavila empirični del svojih terenskih raziskav in sicer na osnovi študija primera (ang. case study).  V letu 2011 sem raziskovala slovenske šamane v Sloveniji (Brežice, Kamnik, Rogaška Slatina in Izola). Glavna hipoteza raziskovanja je bila ugotoviti ali šamanizem – kot magično-religiozen fenomen – vezan na določeno kulturno in družbeno okolje – prenosljiv v svoji prvotni (tradicionalni) ameriški oz. sibirski obliki? In pa: ali je lahko izvedljiv v sinkretični varianti novodobništva? Zaključki so pokazali, da je ta praksa v Sloveniji izvedljiva le v obliki novodobniškega gibanja, ki pa vsebuje šamanske elemente iz tradicionalnih šamanskih družb. Slovenija pripada ne-šamanski družbi, namreč eden izmed pogojev klasificiranja je tudi  kontinuiranost šamanske prakse skozi čas in tehnološki razvoj sveta- v sami tradiciji šamanske družbe, kar pa Sibirija in Mezoamerika dandanes še vedno ohranja in prakticira.
Na osnovi te hipoteze sem opravila štiri intervjuje s t. i. slovenskimi šamani. Njihovo definiranje šamanizma je bilo bolj ali manj podobno, vendar še vedno ne dovolj natančno.
Sedaj bom predstavila dva izmed štirih informatorjev in sicer predstavnika sibirskega in mezoameriškega šamanizma. Pod vprašanji so sledeči odgovori ter analiza. Informatorja sem zaradi varovanje osebnih podatkov zakodirala s šiframa S1, kar pomeni predstavnika  sibirskega šamanizem ter A2 kot predstavnika ameriškega šamanizem.


1. Kako razumeta in pojasnjujeta šamanizem slovenska iniciiranca?


Informator S1 kot iniciiranec v sibirski šamanizem zase pravi, da ni šaman, namreč: »/…/Zdej pa pride tisto, kar je pričakovano, da bom zdaj js prišel v Slovenijo in bom začel učit šamanizem. Neumnost! prvo se mi zdi, da šamanizem, da ne paše v ta svet tukaj, v to civilizacijo, se ljudem ne moreš približat na ta način, razen nekih izjem, nekih posameznikov, ki iščejo nekaj posebnega, ker to nima smisla, kar koli počet s tem, js sem to knjigo zaprl… /…/, drgač pa da bi se šel šamana, to je se mi zdi nesprejemljivo, ker to ni izvorno, ker js ne poznam izvornih tekstov, ne poznaš vsega. Da pa bi se sam naučil neko zunanjo formo, pa je popoln nesmisel, to sem večkrat moral na kakem forumu opozorit, da js nisem šaman, js sem samo bil med njimi, ampak nisem šaman, js sem se družil tudi z glasbeniki, pa nisem glasbenik (smeh).« (S1, transkript, junij 2011).

Informator S1 se že 20 let intenzivno ukvarja z duhovnostjo. Iz pogovora je bilo razbrati njegovo razumevanje šamanizma. Zaveda se, da šamanizma na Slovenskem ni. Kljub certifikatu, ki mu ga je izdala sibirska šamanska zbornica, se pod tem statusom ne pojavlja v medijih, kakor bi sicer pričakovali »/…/Napisal mi je eno potrdilo na pisalni stroj, da sem usposobljen za delo šamana, zanimivo ne?…Za kjerkoli v svetu« (S1, transkript, junij 2011). Za razliko pa se informator A2 kot iniciiranka v ameriški šamanizem, pojavlja in tudi pravi: /…/Js se v srcu čutim šamanka, zdej pa… glede na to, da pa je nekdo šaman po 20., 30.-tih letih neke prakse, pa lahko rečem, da ja, da delam šamansko prakso in da se mojstrim za šamanko, ne morem pa rečt, na leta in vse skupi.., so pa ljudje, ko so se srečal z mano in spregovoril in vidijo, da sem stara duša in da sem šamanka in da sem bila v prejšnjem življenju in tko…  Na vprašanje ali je kot šamanka v Sloveniji priznana, odgovarja:/…/ja to sigurno ne, ne morem rečt, da sem v Sloveniji uradno priznana zdravilka, za kar se mi sploh ne gre, da bi bila, nimam uradne titule, noben mi ne more rečt, da ne morem delat, js sem registrirana kot klasična maserka, nikjer pa js ne pišem posebej, »jaz zdravilka«, noben mi pa ne more rečt, da nisem šamanka. Kot je Tata Pedro Cruz lepo rekel, moja univerza, moja šola je narava, pr men ne boste dobili ceritifkatov…«(A2, transkript, avgust 2011).

Informator A2 se zaveda, da je šamanska pot dolga in da v Sloveniji njeno delo ni vrednoteno, kot bi lahko bilo. Njena interpretacija pojma šamanizma izhaja iz čustvenega vzgiba, naklonjenosti do prakticiranje teh tehnik. Lahko bi rekli, da se s šamansko prakso identificira v vsakdanjem življenju. Informator S1 ostaja distanciran pri izvajanju šamanske prakse. Svoje znanje in tehnike opravlja najverjetneje kot komplementarno metodo v okviru terapevtske prakse.

 

2. Kdo je šaman in kaj pomeni šamanizem za slovenska iniciiranca?


Informator S1 razlaga, da je zanj »šamanizem arhaična vera, kjer ljudje komunicirajo z vsemi bitji v naravi, v vidnem in nevidnem svetu in so jim v pomoč. In ta stik z naravo je zelo pomemben. Jaz dnevno grem k drevesu in komuniciram z njim, ko ga sadim ga vprašam, kje želi biti posajeno in ga tam odnesem in tam posadim, z mačko z vsemi komuniciram, z voluharji na primer, naj pustijo moj vrt. Šamani so zelo vpeti v družbo, oni so svetovalci, oni so zdravilci in tisti, ki vodijo rituale, tisti ki napovedujejo letino, ki spremljajo ljudi od rojstva pa do smrti, obvladujejo popolnoma vsa področja.« (S1, transkript, junij 2011).

Informator pojasni vsakodnevni kontakt z naravo in komuniciranje z duhovnimi entitetami. Način življenja mu predstavlja vsakodnevno povezovanje z vidnimi in nevidnimi duhovnimi bitji. Komunikacija ni samo enosmerna ali namenjena izpolnjevanju informatorjevih želja, temveč gre za simbiozo bivanja in harmonijo. Le-ta se vzpostavi z dialogom. Za informatorja je primarno in relevantno razumevanje z naravo. V tem je podoben z informatorko A2, ki pravi, da kot šamanka dela: »z elementi narave, z rastlinami, s spiriti, z živalmi, z nebesnimi bitji, z bitji pod zemljo, z zvokom, glasbili, ropotuljco, čantanjem, kar se je pri men tut močni razvil, vedno sem rada pela, ampak v osnovi šoli so itak rekli, da nimam posluha, ko sem kej žvižgala tut, mi je sestra rekla nehi žvižgat, ampak ta glasba, zvok glasbe me 24 ur spremlja, mi je čudno, če je ni in, kar se je skoz vsa ta leta kar delam, masaže in to, se je razvil, da sem začela nekega dne tiho prepevati, ko je bilo konc masaže, je men rekla oseba, »uau, to je bilo pa tako zanimiv, tako kot je ko prideš domov, ko si varno«, no zdej  mi je to kar par oseb reklo, in je to kot stalnica pri tem mojem tretmaju, bolj tretma, če rečem terapije, pol kter misli, da je z njim hudo narobe, če pa rečem tretma se pa »abgreajtamo«, se sharmoniziramo in ja, je to stalnica in vidim, kako ane, spet samo z baziliko, ko delam molitve s spiritom pa, ko kličem svoje prijateljček, ampak tut skoz lastni zvok, glas, odpiram samozdravljenje drugim…«

Informator A2 razlaga, da njeno delo podpirajo duhovne entitete, glasba in masaža.  Več poudarka daje na vibraciji zvokov, saj je zanjo pomembno tudi »čantanje« oz. tiho prepevanje, glasba, glasbila, molitve. Za razliko od informatorja S1, ki tega ne prakticira, saj zase pravi, da je slab pevec in da ni glasbenik, ker določenih zvokov ne sliši.

 

3. Kako sta bila iniciirana v šamana/šamanko?


Informator S1 razlaga, da »Ne, to ni bila prava iniciacija, namenska, da bi jaz postal šaman, ampak jaz sem sodeloval v njihovih procesih in v 24 dnevih od kar sem jaz živel z njimi. Mi smo potovali, ves čas so bile dve šamanke z nami, občasno pa so se priključevali ostali, 3x dnevno smo šli v nek proces- šamanski, to so bili dnevni in nočni  in pa, ki so vezani na določene kraje, obeležja ker za  njih je pravzaprav, vsako mesto, na primer vodni izvor je vsak svet za njih, kar je logično, tam je zelo težko prit do vode, po tem na primer vsako drevo, kjer rastejo tri drevesa al pa štiri skupaj- to je tudi sveto za njih, to je tudi trojnost-nebo, zemlja ...

/…/Nočni rituali so posebej zanimivo, ker se dogaja takrat, ko se vse umiri, jasno tudi je noč, ogenj pride bolj do izraza. Seveda to je vse ritual, vse kar se dogaja je ritual.
Ko smo se zaustavili, to se kar začne dogajat, torej izberejo šamanke prostor, določijo kjer bo ogenj, pripravijo prostor. Čim je kje prisoten moški, je moški tisti, ki prižge ogenj. To spoštujejo.
Iniciacijo razlaga kot »/…/šamanska iniciacija, prvo šaman se mora rodit, in mora biti prepoznan kot šaman, to je osnova. Šaman se rodi, šaman ne moreš nastati, ko se ti spomniš. /…/potem gre skozi naporno iniciacijo, jaz take iniciacije nisem videl. Samo iz opisa.« S1 ni doživel izkušnje težkega obsmrtnega prehoda, kakor to doživijo šamani pri iniciaciji, pravi: » Oni rečejo temu umre vse iz preteklosti in se rodiš kot nova osebnost, si bil na drugi strani, rečejo oni, jaz sem bil na drugačen način na drugi strani, potem je sposoben prehajati iz te dimenzije v drugo dimenzij , to je to«
Kako so ga prepoznali za šamana, razlaga v naslednjem odstavku in sicer: »/…/Že tam so ločili, že tam, ko sem bil, so bile dve ženski iz Slovenije in dva Nemca (oče in sin), ko smo sedeli in spraševali neke stvari, so rekli tako- to lahko povemo njemu, ker je šaman, vama pa ne smemo, ker niste šamanke /… /ko je bil ritual je ta šamanka pogledala in skenirala povedala težave, ko je prišla do mene me je pogledala v oči in pravi, tebe ne smem pregledat brez, da mi dovoliš, zato ker si šaman, me je prepoznala za nekoga, ki pripada tem svetu. S pomočjo podpore okolja in ljudi pa je odkril pomembne dele sebe: »  To sem jaz kasneje ozavestil, da je to v meni od prej, od prejšnjih življenj. Ne v tem življenju.« (S1, transkript, junij 2011).

Iz gornjega transkripta je razvidno, da je potovanje po Tuvi s sibirskimi šamani potekal manj kot mesec dni. Se pravi kratko obdobje. Procesi s šamansko iniciacijo so potekali skozi ves ta čas. To kratko obdobje pa te še ne naredi šamana, s čimer se strinja tudi informator S1, temveč, kakor pravi,  se to rodiš ali pa te drugi šamani prepoznajo za to vlogo. Vse kar sledi za iniciacijo, je dolgoletno učenje njihovih tradicionalnih pesmi, molitev, tehnik, za kar pa se informator S1 ni odločil, kakor razloži: »mene je povabil ta šaman, da živim nekaj časa z njimi in to delam, verjetno bi potem imel priložnost to, ampak mene to zdaj ne zanima, jaz sem že preveč kamot, da bi živel v teh pogojih v katerih oni živijo« (S1, transkript, junij 2011). Za razliko od informatorja A2, ki  razlaga svojo izkušnjo iniciacije takole: « ja, ko sem šla v Gvatemalo in Belize, sem šla na potovanje s Tatom Pedrom Cruzom, 20 dnevno potovanje naokol, moglo bi se jih skupina prijavit, pa sem bila samo jaz, pa smo šli, zraven je bila še prevajalka in varuhinja časa Jennifer. /…/ bi rekla, da takrat ko sem bila z Rosito, potem je bil Alberto-njega tut ne bi izključila, k me je izbral izmed 150 ljudmi, ampak dobro, tam ni bilo posebne iniciacije, več al manj sem bila js skoz gor za prostovoljca na odru, potem pa Tata…«(A2, transkript, avgust 2011).

Izkušnja iniciacije pri obeh informatorjev je omejena na krajše obdobje in ni del njunega habitusa oz. kulture, zato bi lahko rekli, da je iniciacija lahko uvod v proces osebne duhovne rasti posameznika. Marsikdo se je najverjetneje prepoznal v opisih oz. v opisih izkušenj /izkustvih, samega dojemanju sveta in delovanje v praksi. Je torej lahko vsak kdo šaman? Kaj je tisto, kar ločuje »pravega« šamana od »nepravega«? Ko govorimo o iniciaciji šamanov v t. i. šamanski družbi, govorimo o vrojenem načinu dojemanja in razumevanja sveta, o »duhovnem« dedovanju tega statusa skozi družinsko nit, o tradiciji in kulturi. V  slovenski družbi, kot sem že omenila, to ne obstaja v svoji izvorni obliki, kakor v Sibiriji ali Mezoameriki. Razumevanje tega fenomena v Sloveniji je možno interpretirati skozi novodobniško gibanje. Za konec tega prispevka bi povzela svojo ugotovitev, da je šamanska praksa v Sloveniji zgolj uporabna in dobrodošla v namen osebne rasti in kot komplementarna metoda alternativnega načina zdravljenja. V nadaljevanju pa sledi interpretacija afriškega vračevstva ali IFA skozi študije primera.

© Klara Magrič, diplomirana kulturologinja in antropologinja

društvo Pesem duše

www.pesem-duse.com