petek, 07. december 2012

Živalski vodnik tjulenj


~ domišljija, lahkotnost, intuicija, ustvarjalnost, sanjanje, ravnotežje ~

Čas je, da se vržemo v neskončnost.

Tjulenj, lahkotno, čarobno in igrivo bitje, prinaša stresnemu človeškemu svetu močno medicino, v kateri človek zmore ponovno izraziti svojo otroško igrivo plat in kreativnost; tjulenj je čuvar mojstrstva igre in domišljije. Uči nas, kako lahko tudi mi mojstrsko povežemo svojo otroško domišljijsko plat z odraslim, razumskim delom sebe, kako moč inteligence ojačamo z močjo čiste kreativnosti.

ponedeljek, 03. december 2012

Razumevanje telesa skozi vidik alternativnega zdravljenja in uradne medicine

Kaj malo si lahko pomagamo z definicijami telesa po Oxfordskem slovarju, ki pravi, da je telo struktura iz kosti in mesa, tako pri človeku kot živali, živečo ali mrtvo, še manj po SSKJ, ki neupravičeno še bolj okrni definicijo telesa:  telo je snovni del človeškega ali živalskega bitja (po SSKJ).

Pa vendar telo ni samo po sebi umevno, plastično in nečutno, kakor dajejo občutek navedene definicije. Telo je odraz notranjega dogajanja, skritega pod kožo in razumom, je odraz nevidnega. Senzoričen pomen in funkcije niso vprašanje psihologije, so nekakšni mediatorji, ki jih različne kulture različno definirajo. Pogojuje jih način življenja v določeni kulturi, sam jezik, rituali, verovanja, skupnost in družba. Za primer predstavimo senzorični model okusa v kulturi Hindu (Indij), ki obsega raznovrstne ravni in v sanskrtu obsega kar šest términov za pokušanje. Drugi primer je primer za hojo, premikanje pri ljudstvu Anlo-Ewe[1]. Njihov jezik obsega celo več kot 50 terminov za različne kinestetične stile hoje.  

Zahodna misel ugotavlja delovanje hormonov in vseh senzoričnih sistemov, avtonomnega živčevja ter receptorjev. Posledični izvor namenijo  »križišču« v možganih t.i. talamusu, hipotalamusu in amigdali. Kaj poganja vse te funkcije in dejavnike, ostaja nejasno. Vse temelji na vzroku in posledici, večni začaran  krog. Pogled na telo je odvisen od kulturnega konteksta. 

Po Ichikawa[2], ki v našem kontekstu predstavlja azijski način mišljenja in odnos do telesa, je poudarek na funkciji t.i. mi in ki[3], medtem ko zahodni[4] svet deli receptorje na pet čutil[5], ti so:  sluh in vid (telereceptor), okus, vonj, dotik, toplota (eksteroreceptor), obstaja pa še endoreceptor, ki pa se odraža in odziva predvsem v mišicah, kitah in sklepih.