nedelja, 13. januar 2013

Alternativna vs. uradna medicina


V tem času skoraj ne moremo ostati ravnodušni do alternativnih načinov zdravljenja. Čeprav so metode alternativnih zdravljenj stare in že preverjene, v Evropi in v tem času še vedno ne najdejo svojega pravega mesta oz. je le to v ustvarjanju. Poleg alternativne medicine, obstajata še tradicionalna in komplementarna medicina. Tehnik in načinov izvedb tovrstnih nekonvencionalnih medicin je vse več. Tudi uspešnost zdravljenja narašča. Lahko bi rekli, da smo se Slovenci počasi začeli odpirati in zaupati temu načinu zdravljenja.

Načini zdravljenja, ki prihaja iz drugih kultur postaja vse bolj popularizirano, kar je posledica novodobniškega gibanja, našo tradicionalno medicino pa smo enostavno revitalizirali, obudili. Vendar vse to le za namen domače rabe. Uradno še vedno ostaja na vrhu konvencionalna medicina.




Vuk Stambolović navaja sedem  razlik med alternativno in uradno medicino

1.) Pod prvo razliko Vuk Stambolović navaja t.i. »princip celovitosti«.  Uradna medicina deluje parcealizirano, človeka jemlje po delih, medtem ko alternativna medicina jemlje človeka kot celoto, kot nedeljivi člen celote. Na človeka gleda tako z emocionalnega, duševnega, psihičnega kot fizičnega vidika. Se pravi ima holističen pristop ter išče kavzalnost v simptomih.

2.)  Alternativna medicina obravnava posameznika kot individuum z vso svojo zgodovino in se ne poslužuje vnaprej postavljene splošne diagnoze, ki temelji na simptomih. Uradna medicina pa obravnava človeka kot telo, ter posameznika smatra kot brezosebni mehanizem.  Alternativna medicina se tudi ne poslužuje nekih standardiziranih terapij. Pomoč in podpora sta individualizirani, kar pomeni, da se na nek način podreja posamezniku, medtem ko se uradni medicini podreja bolnik sam.

3.) Sam pristop alternativnih zdravljenj oz. filozofija je usmerjena k veri v človeka. Kar pomeni, da vsak posameznik lahko razpolaga z inherentno močjo samo(o)zdravljenja. Sam po sebi nenehno teži k ozdravitvi  in boljšemu počutju, je tvorec zdravja in ne leglo bolezni. Teži k temu, da človeka usmeri k osebnih zakonitostim lastnega telesa. Tudi ne deluje anti-biotsko, ampak je usmerjeno pro-biotsko. Se pravi izvor ali zunanjo formo samo podpora. 

4.) Poudarek je sicer na principu samodelovanja, vendar to ne vključuje izolacije. Alternativna medicina zagovarja mišljenje, da je človek samostojen, ampak to ne pomeni, da je sam sebi zadosten. Z vso svoj celovitostjo je še vedno nepopoln-je sestavni del svoje naravne, družbene in kulturne sredine. Elementi zdravilnih terapij so tako izvezeni iz trojstva – trave/zelišča, dotika in besede, trojstva, ki je bistvo osnovnega človeškega epistemološkega obnašanja že od pamtiveka. Ne glede na značajsko povečanje kompleksnosti in bogastva variacij je ta razvojna transformacije teh treh osnovnih terapijskih dejstev ostala v okviru svojih naravnih izhodišč, za razliko npr. od uradne medicine, kjer je dotik transformiran v kirurški nož, trava v sintetično kemijsko substanco in beseda v težko razumljiv žargon … in kjer je epistemološko obnašanje v popolnosti potisnjeno za manipulacijo.

5.) Dokler se v uradni medicini človeška slabost/bolečina razume kot tehnični problem in nadaljuje na problem tehnike, pacienta zopet ustvari še bolj brezosebnega. Alternativno zdravljenje deluje kot vzpostavljanje lepega odnosa med terapevtom in pacientom. Ta odnos določi tri lastnosti alternativnih terapij. Najprej ga določi sama bit alternativnih terapij, ki so izraz podpore in težnje za vzpostavljanjem vse boljše komunikacije brez katere ni ne dobrega razumevanja posebnosti pacienta in niti njegove bolečine. Nato ga določuje skupek alternativnih zdravljenj, da pacienta naredi bolj odprtega za druge situacije. Odnos terapevta do pacienta je isto pomemben kot  njegove sposobnosti. Tako se direktno vklopi v bistvo  bolezni kot tudi faktorje, ki so doprinesli k razvoju bolezni.

6.) Čeprav delujejo v smislu podpore in spodbude, alternativne medicine nimajo vertikalne »probojnosti«. Npr. ne posežejo takoj za simptomi, da bi jih želeli »zadušiti«, ampak so usmerjene k širši perspektivi, horinzontalnemu aspektu. V odnosu do delovanja konvencionalne medicine, alternativna zgleda kot da deluje posredno. V resnici pa deluje neposredno, saj s terapijami cilja na samo energetsko osnovo človeka, v sam izvor »nepravilnosti«. Zato se alternativne terapije širijo izven meja delitev na preventivo in kurativo. Za razliko od uradnega črno-belega gledanja, presegajo to razdelitev (na preventivo in kurativo). In sicer so delotvorne v vseh fazah t.i. »naravnih zgodovinskih bolezni«, tistih opaznih, kot tudi tistim nemanifestiranih – tiste, ki se znajdejo na »kliničnem horizontu«. Takrat, ko deluje stimulacija samo-ozdravljenja organizma, alternativna medicina vpliva še na celoten organizem. In sicer, namesto da se osredotoči samo na en simptom, se alternativna medicina osredotoči na ves skupek patoloških »napak« brez obzira ali so v neposredni vezi z osnovnim izvorom bolečine ali, mehanistično gledano, niso. Alternativne medicine niso agresivne, niti ne privedejo do globokih posledic, ker so usmerjene v samo podporo in v spodbudo pacientu. 

7.) Svojo horizontalno orientacijo alternativna medicina prikazuje še na en način: v nasprotju s težnjami uradne medicine – hierarhični koncentraciji znanja, alternativne medicine favorizirajo njegovo difuzijo. In sicer, za razliko od uradnega medicinskega znanja, ki s svojim težko razumljivim, pontecialno-škodljivim, zahteva odvisnost celotne množice strokovnjakov in celotne palete dodatnih preventivnih in/ali korektivnih procedur, je znanje alternativne medicine dostopno vsem. Na ta način, namesto, da bi bilo znanje prigrabljeno od strani visoko specializiranih terapijskih elit in omejeno na zaprte institucije, je znanje alternativne medicine dostopno vsem in odpira veliko možnosti za samo-nego in medsebojno pomoč. In v slučaju nekaterih alternativnih tehnologij odpira tudi možnost, da profesionalna praksa preraste v običajno ljudsko aktivnost.

V tem članku Vuk Stambolović morda neupravičeno in ostro nasprotuje splošni medicini, namreč iz prakse lahko potrdim, da se nekateri uradni zdravniki tudi izobražujejo v alternativni smeri in znanje bolj ali manj uspešno in tudi latentno uporabljajo na svojih pacientih. Če pa niso sami v teh vodah, pa svoje paciente v nekaterih primerih celo napotijo k zdravilcu, ki je po vsej verjetnosti tudi njihov najboljši prijatelj. Časi se spreminjajo, alternativna medicina pa se vse bolj odkriva (zahodnemu) svetu.


© Klara Magrič, diplomirana kulturologinja in antropologinja
društvo Pesem duše
www.pesem-duse.com 


Vir: Vuk Stambolović, Principi alternativnih terapija, (objavljeno u Čorić B. ed. Čovek i lek, Institut za mentalno zdravlje, Beograd, 2004)