sreda, 27. februar 2013

Tišina v zen jeziku in govoru

Śūnyatā Śūnyatā: V sutri srca je zapisano. "Zato v praznini ni oblik, ne občutkov, pojmov, vzgibov ali zavesti; ni očesa, ušesa, nosu...ni nevednosti, pa tudi ne konca nevednosti; ni starosti in ne smrti ... ni Resnice o trpljenju, tudi ne Resnice o vzrokih trpljenja, niti Resnice o Prenehanju trpljenja ali o Poti. Ni ne Modrosti niti ne kakršnegakoli znanja."
Pa vendar to ne pomeni nihilizma, temveč je to absolutni transcedentalizem. /.../Na tej stopnji je odgovor lahko le molk. (Milčinski M., Pot praznine in tišine, 1992:93)
 
Oksimoron »zgovorna tišina« je v pragmatiki precej razširjen, razlaga le-tega pa se od kulture do kulture razlikuje.

 

Dojemanje tišine v jeziku in govoru skozi strukturalizem


Po evropskih standardih izhaja percepcija dojemanje jezika iz kartezijanskega dualizma. Le ta je narekoval ločevanje uma (telesa) od duha, na osnovi jezika pa ločevanje človeka od živali in stroja. Kasneje je De Saussure, kot začetnik strukturalizma, zametek dualnosti, 'preprosto' prenesel na definiranje jezika. Namreč le-ta se loči že po samem jeziku (lange), ki pomeni homogeno, primarno in neskončno ter na govor (parole), ki je sekundaren, heterogen in dokončen. Lange definira kot psihološko entiteto in parole kot fizikalno-psihološko entiteto.

Strukturalizem je poudaril to binarnost, medtem ko zen budizem tega na področju jezika (lange) ni izpostavil, kakor tudi ni razlike med tišino in govorom. Eno namreč vsebuje drugo in vice versa. Kaj skupnega imajo potem koani in lingvist Chomsky? Morda ravno to, da so koani tako nesmiselni kakor Chmoskyijev stavek colorless green ideas sleep furiously, a vendar gramatično pravilni.

Se pravi, v jezikoslovju sta dva prevladujoča pogleda na znanstvenost v jezikoslovju: empiristični in mentalistični pristop k preučevanju jezika. Predmet empirističnega jezikoslovja mora biti dostopen čutom, ter metode in rezultati morajo biti preverljivi in ponovljivi. Moduliramo tako, da zapleten pojav poenostavimo v preprostejšega (Golden 1996).

Ko Evropejec razlaga tišino v konverzaciji oz. tišino kot alternativo za govor, je praktično ne razume v zenovskem smislu. Razume jo kot stanje odsotnosti glasu/govora, ki sporoča naslednje: sočutje npr. na pogrebu - minuta tišine, sovražnost ali celo prezir pri pričakovanem odzdravu, ignoranco pri vprašanju, kujanje, ali pa celo strinjanje pri potrjevanju pravnih zadev itd. (Schmitz Ulric 1994). Tišino je zanimivo preučevati tudi iz sociolingvističnega ozira. Namreč tukaj jasno nastopijo razlike med spoloma, in sicer: kaj pomeni molk pri ženski in kaj pri moškemu (Zimmerman in West 1975,1977). S tem želim prikazati, da je tišina različno definirana.

 Dojemanje tišine v zenovskem ali chan jeziku

 

V zenovskem ali chan jeziku je tišina stanje, odsotnost zvoka, umirjenost in ne-razmišljanje, praznina, tibetansko skt. Śūnyatā शून्यता, ravno tisto kar za Heidegerrja to ni oz. za evropejsko metafiziko, temveč praznino enači z ničem. Razvrščanje tišin v zen jeziku je sledeče:

1) damaru, kjer se ne govori, popolna tišina med konverzacijo,

2) chin-moku (chin = utapljanje, moku = tišina), kar pomeni potopiti se do dna skozi molk, zamišljena tišina,

3) moku, ki je budistični term in pomeni molk sam po sebi, mirnost, doseže globino, ki se reflektira v izrečenih besedah: »Ne govoriti, biti tiho med pogovorom.« (Shizuteru Ueda)

Chan mojstri razlagajo tišino kot yixin chuan ali transmisija od misli do misli, kjer v tem primeru ne gre za posredovanje znanja oz. direktnega učenja, se pravi ni deiktičnosti (Youru Wang 2000: 12).

»Zenovska« tišina ali pa praznina nima v ozadju implicitnega namena, kajti ko »mojster/učitelj« spregovori iz dna tišine (moku), zenovski jezik ne vpliva na sogovorca oz. v tem primeru učenca, tako tudi budistični mojstri odgovarjajo na učenčeva ista vprašanja, kontradiktorno, ali s tišino, ki ne pomeni ignoranco ali prezir, kot si to razlaga evropski um ali pa preprosto ponovijo njihove besede, a ne vprašanja. Kot primer za tavtologijo:

Question: What is one drop of water from the source of Caoxi (Ruheshi Caoyuan Yidishui)?
Answer: [It is] one drop of water from the source of Caoxi (Shi Caoyuan Yidishui).
Question: What is the Buddha-dharma (Ruheshi Fofa)?
Answer: The Buddha-dharma (Fofa).
Question: What is the dharma of all dharmas (Ruheshi Fazhongfa)?
Answer: The dharma of all dharmas (Fazhongfa)...
Question: What is the dao (Ruheshi Dao)?
Answer: The dao, the dao.
Question: What is the dao (Ruheshi Dao)?
Answer: [It is] just the dao (Zhengshi Dao).


Odnos do jezika kot do umetnosti je zenovski, kar pomeni, da ga ne omejujejo ali tlačijo v spone, a kljub temu so disciplinirani pri govoru in pazijo na tehniko posredovanja besed. Namreč velja, da so besede producirani zvoki; in zvoki v budizmu so sveti.

Tišina - ekonomičnost ali praznina v jeziku in govoru


Ko govorim o svobodi posredovanja (ne)zvokov, brez spon, mislim o rušenju mitov togosti v jeziku oz. tišini, ki jih je izrekel Wittgenstein, da »če nimaš o čem govoriti, bodi tiho.« Tudi osvobajanja absolutnih mej jezika, namreč, če je tišina del jezika, je jezik del tišine, se pravi ni statičnih mej. Simbolika tega primera je yin yang, nato liminologija ki izraža nekakšno notranjo mejo (Youru Wang 2001: 83-84). Poleg tišine je v zen jeziku pomembno »pragmatično« pravilo: »nikoli ne povej dovolj jasno« oz. bushuopo (Hus Shi 1953:21; navaja Youru Wang 2000:8), ta indirektna komunikacija je del te narave jezika.

Tišina, ki jo vsebuje zenovski jezik ni absolutni Heidegerrjev nič, temveč je tudi ta nič nekaj, napolnjen, preprosto je. Jezik bi naj bil kot narava, brezmejen. Na učenčevo vprašanje, zakaj mojster torej pridiga, je mojster odgovoril: »Imam noge pa ne pristopam povsod in imam usta, a ne za pridigo.« Človek tako ne obstaja primarno kot govorec, ampak ko govori, govori tiso znotraj njega ali t.i. Da/Ta; tisti del, ki ne razmišlja.

Tišina, bi lahko rekli, je zenovski jezikovni kod, ki ga Evropejec povezuje z ekonomičnostjo jezika, namreč tišina v govoru služi kot jasnost govora med stavki oz. premor (Bruneau 1973:18), dolga tišina npr. med pripravo govora, dopušča mislim, da se uredijo, kratka pa napoveduje ekonomsko rabo jezika. Tišina je element kompozicije. Še najbolj neposredno je to demonstriral komponist in dirigent John Cage, namreč orkester dobesedno »igra« tišino 4 in 33 minut. Tako tudi tišina nosi pomen, lahko rečemo da je nekodirana, ker lahko pomeni karkoli semantično in pragmatično in sintaktično prav nič. Razumevanje tišine je iz konteksta in pri zen jeziku ta kontekst ni toliko pomemben, ker tišina sama je že govor. Skratka govor parole in tišina kot element jezika lange sta si komplementarna.

In v tej tišini smo brez misli (zen), ta tišina je praznina (tao/dao), ki samo je.

Če preidemo iz pragmatičnega dela na sintaktičen, si lahko kot primer pogledamo koane ali pa haiku poezijo, natančneje del nje, to so kireji[1]. Prvi so po merilih evropejske logike alogični, npr. »kakšen je zvok ploska ene roke«, drugi pa nosi v ozadju sistem 17 zlogov v zaporedju 5-7-5. Primer: »cvetoče rože ne cvetijo«, stavek bi bil seveda preprostejši, če bi rekli »rože cvetijo ker cvetijo«, vendar ravno ta dvojna artikulacija, korespondenca kaže na preprostost in hkrati ničnost.

Razumevanje tišine kot govora najbolje dojamemo v meditaciji, v svoji globini, notranjosti. Je tako gosta, da jo lahko primeš, predvsem pa … še najbolj zgovorna.

© Klara Magrič, diplomirana kulturologinja in antropologinja

društvo Pesem duše

www.pesem-duse.com



Viri:

Shizuteru Ueda, 1995, Silence and Words in Zen Buddhism (1995)

Golden, M., 1996 (2. dopolnjena izdaja 2001), O jeziku in jezikoslovju, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Youru Wang, 2000, The Pragmatics of `Never Tell Too Plainly': indirect communication in Chan Buddhism (2000)

Youru Wang, 2001, Liberating oneself from the absolutized boundary of language: A liminological approach to the interplay of speech and silence in Chan buddhism (Philosophy East and West 51 (1):83-99 (2001)


_________________________________________________________

[1] Kireji dobesedni prevod »rezane besede«, npr. enozložni ya prevod v sloven. vokativ »o«, potem kana prevod ?