petek, 21. junij 2013

Izkušnja z Vipassana meditacijo



Ko sem se odločila za ta globok poseg v svoj umski svet, sem predvsem iskala način, kako bi usmerila pozornost na notrajne senzacije in umirila svojo nemirno pamet.
Nisem vedela, za kaj točno gre, samo to, da si deset dni v tišini, v izolaciji, in da je urnik precej asketski - in to se mi je zdelo dovolj dobro.
Pričakovala sem, da bo fizično naporno in bila malo v strahu glede zelo posvetnih stvari: bo hrane dovolj? Bom lahko dovolj spala? Kaj, če se zmotim, in začnem govorit?

No, ko pa si tam in začneš konkretno delati na sebi, so te omejitve najmanjši od tvojih problemov in predstavljajo samo podporo, nobene ovire.
Vipassana je zelo močna izkušnja na čisto vseh nivojih. Na zunanjem, osnovnem, človeškem nivoju, se predaš tihemu sobivanju z ostalimi ženskami (ali moškimi, če si moškega spola), ki po
desetih dneh tišine prinese zanimive rezultate - kljub temu, da si bil stalno tiho, se z vsemi na nek način poznaš. Nivo sposobnosti opazovanja zraste čez vse predstave, poleg tega ti tovrstno
druženje nudi enkratno priložnost za to, da presežeš vse iritacije in izgovore, da ne moreš meditirat v miru. Zagotavljam, da po nekaj dneh sicer vse ljudi, njihova kašljanja, hrkanja,
presedanja, opletanja … slišiš in vidiš, vendar te enostavno nič več ne moti. Tvoj notranji svet je toliko bolj zahteven od zunanjega, da enostavno nimaš časa in energije, da bi se ukvarjal z
ostalimi. Za moj s kontrolo obseden nemirni um je bilo preseganje tega zelo blagodejno in pomembno, zato je že samo to ena velika točka premika, četudi ne bi naredil ničesar več.
Seveda pa narediš mnogo več. Vipassana temelji na dveh (izmed večih) osnovnih učenj Bude - da je vse, kar je fizičnega, minljivo, in da je treba svet jemati tak, kot je, in ne tak, kot si mi
želimo, da bi bil.

Sprejemanje stanja je torej osnova za spremembo le-tega. Temelji tudi na razmišljanju, s katerim se strinja večina filozofij in tudi ver - da je navezanost osnova vseh človeških mizerij. Zato
ponuja način, kako preko fizične izkušnje IZKUSITI (tega ne morem dovolj poudarit), kako minljivo je vse. In če izkusiš to v telesu, ki je en najbolj intimnih del sebe, in ponotranjiš to modrost,
imaš veliko lažjo pot do nenavezanosti v vseh situacijah vsakdanjega življenja, ki avtomatično zrcalijo tvojo notranjo naravnanost in občutenje.
Kar torej dosežeš je, da po treh dneh opazovanja svojega dihanja in določenih vaj, ki se jih naučiš, razviješ izjemno senzibilnost za dogodke znotraj svojega telesa. Potem pa se naučiš, kako
to uporabiti.

Zakaj je to pomembno?

Nauk Vipassane trdi, da naša podzavest ni nedosegljivo dno ledene gore, ampak skladišči vse, kar doživljamo - v našem telesu. Tako mi v bistvu imamo dostop do podzavesti, in jo lahko
ozavestimo, vendar se moramo naučiti to občutiti.

Kdo smo mi? Kaj je Jaz?

Na fizičnem nivoju je naša funkcionalnost pogojena z našimi petimi čuti in umom. Naša podzavest sprejme, kar zaznajo naši čuti, in situacijo opredeli večinoma zelo preprosto: 'dobro' ali
'slabo'. Na telesnem nivoju na 'dobro' odreagiramo s prijetno senzacijo, na 'slabo' pa z neprijetnim občutkom. Naše telo torej na nezavednem nivoju vedno odreagira na vse, kar se nam zgodi.
Ko vidiš neprijetno situacijo in te zvije v želodcu, to tudi zavestno občutiš. Vendar je to ekstrem.
Naporno postane ob dejstvu, da zavestni um procesira 40 bitov informacij v sekundi, podzavestni pa 40 MILIJONOV bitov v sekundi. Tako vse, kar se nam zgodi, pridno in nevedno skladiščimo v našem telesu, nakar to vlada našim navadam, reakcijam … in nam nasploh. Tu pride do te navezanosti, o kateri je govoril Buda, in modrost Vipassane je v tem, da nam nudi
možnost, da prek opazovanja svojega telesa in reakcij ozaveščamo to, kar naše telo skladišči. Začnemo torej opazovati najgloblji nivo uma, ki je - fizično občutenje, sproženo prek podzavesti. S tem, ko se naučimo, da prefinjene senzacije v našem telesu občutimo, smo naredili prvi
korak. Naslednji je, da jih ne ovrednotimo, ampak samo opazujemo. Nobena srbečica ne traja večno, in nobena bolečina ni tako močna, da je pri polni zavesti ne bi mogli razgraditi na več različni senzacij (če je pa premočna, pa itak izgubimo zavest). Tako bolečino ločimo od sebe, jo opazujemo, ostane fizična bolečina, ne navežemo se nanjo in ko je ni v glavi, je pol manjša. Zelo pogosto pa se senzacije v npr. desetih minutah v telesu tako hitro spreminjajo, da komaj slediš. S tem ponotranjimo fizično minljivost.

Naprej pa s tem, ko ne reagiramo na prijetno ali neprijetno, zmanjšujemo navezanost, ker večina naših odvisnosti in reakcij v življenju ni povezana s tistim, kar jih sproži, ampak seveda z našo
reakcijo na zunanji impulz.

Na primer: če mi vidimo steklenico alkoholne pijače, nas to še ne naredi alkoholike. Tudi, če jo spijemo, ne bomo zasvojeni. Če pa se navežemo na prijetno senzacijo, ki jo vzbudi naša
podzavest, in odreagiramo na nalepko 'dobro' oz. 'prijetno' - takrat postanemo alkoholiki. To je tudi razlog, zakaj nekateri ljudje ne postanejo odvisni, drugi pa. Te odvisnosti so pa vseprisotne - od čokolade do preverjanja emailov, od droge do športa, od partnerskega odnosa do čiščenja svojega lepega avtomobila - vsi imamo svoje male in velike navezanosti. In če teh stvari ni, smo nesrečni.

Namen te meditacije je - manj tovrstnih občutkov mizerije. In to nas uči na zelo prizemljen in istočasno senzibilen način.

Navodila so jasna, predvsem se pa greš tja učit, in ko tehniko poznaš, jo lahko doma nadaljuješ. Pomembno je, da delaš z ljubeznijo do sebe, da se ne greš 'kaznovat', torej z radovednim, mirnim umom in jasno mislijo, kajti v pozornem opazovanju ni prostora za jezo, agresijo, samoagresijo … in vse druge stvari, ki pa neizogibno pridejo na površino. Ampak dobro je, da pridejo, ker so del čiščenja sprejemanja življenja takega kot je - in ne takega, kot si ga mi predstavljamo. Če na slab dan - jaz sem jih imela več! - uspeš sprejeti, da je to pač vse, kar zmoreš, si v bistvu imel kvaliteten dan meditacije za sabo.

Dolgoročno velja - če so tvoje reakcije na neprijetne stvari zmanjšane, je cilj v bistvu dosežen. Če te je nekdo razjezil, in si potreboval en dan, da se pomiriš, ob naslednji priložnosti pa za to potrebuješ le nekaj ur - si že deležen ene izmed velikih dobrobiti, ki jih tovrstna meditacija prinaša v tvoje življenje.

Vsi vemo, da lastna izkušnja velja več kot sto prebranih knjig in ta tehnika ti daje možnost, da si v izolaciji, da se določeno obdobje posvetiš samo sebi in prideš sebi do dna - če ne čisto do dna pa vsaj do izjemne sposobnosti opazovanja svojega telesa, svojih čustev in vseh dogodkov, na katere reagiramo in se s tem nanje čustveno navezujemo in s tem večamo svojo mizerijo.
Namen ni postati čustveno hladen in odsoten, odmaknjen od sveta - ravno nasprotno - opazovati življenje, uživati, kadar je lepo in sprejeti, kadar ni tako zelo lepo - to je skrivnost mirnega uma, ki se ves čas zaveda, da je vse to, kar nas veseli in žalosti istočasno samo minljivo in konstrukt našega uma. Tako nas postavi zelo močno v 'tukaj in zdaj' in nam na preprost, vendar efektiven način ponudi možnost za stalen stik z najglobljim delom sebe. Tako um opazuje samega sebe in istočasno ostane zaposlen ter da telesu možnost, da sprosti podzavestna fizična kopičenja izkušenj, ki se - kadar ostanejo neodstranjena - polagoma spreminjajo v telesne spremembe, ki jim nismo več kos.

Čudežev ni, vendar so preskoki v deset-dnevni izolaciji lahko ogromni. To, kar se na prvi pogled zdi kot mučenje in zapor, postane čez čas zelo jasno darilo - možnost, da kot posvetni človek
ponudiš sebi tovrsten odmik in izkusiš sadove 'samostanskega' urnika v tako intenzivnem, a še vedno relativno kratkem času. Nekateri ljudje po parih dneh odidejo, ker jim je enostavno preveč naporno in dolgočasno opazovati svoje dihanje in telo - in to je dejansko velik preobrat za naš aktivni um. A če se ga naučiš zaposliti znotraj sebe, nam je lahko v veliko pomoč.

Um je krasno orodje, ki nam stoji ob strani in nas varuje pred veliko nevarnimi situacijami, so pa stvari, ki jih ne more razumeti, ampak jih lahko prek fizičnega izkustva sprejme - take izkušnje
so za celostno doživljanja sveta zelo blagodejne. Na točki pozornosti, v tvojem telesu, na delu telesa, ki ga opazuješ, kjer um torej sreča materijo, v tisti točki je skrivnost naših najglobljih vzorcev, strahov in vseh ostalih čustev. Če jih opazimo in ne poglabljamo z reagiranjem nanje, počasi ugotovimo, da ni ne pozitivnih ne negativnih senzacij, da stvari samo so in da so naše
reakcije nanje tiste, ki nas delajo srečne ali nesrečne. Za zmanjšanje mizerije je občutenje tega spoznanja vsekakor velik preskok.

© Tina Turk
društvo Pesem duše
www.pesem-duse.com