torek, 11. junij 2013

Šamanizem in smrt



Smrt je sestavni del življenja, ki ne pozna razlik med rasami, spolom, družbenim statusom in starostjo. Šamani verjamejo, da se skupaj z našim rojstvom rodi tudi naša smrt, ki nas spremlja vse življenje, dokler ne nastopi čas, da odpotujemo v onostranstvo.
Smrt ni nič drugega kot transformacija, prehod iz tega telesa, tega življenja, v drugo stanje zavesti in raven delovanja, vendar ima lahko duša pri prehodu težave in potrebuje pomoč.


Psihopomp – pomoč pri prehodu duše

Ritual pomoči pri prehodu duše v onostranstvo šamani imenujejo psihopomp. Beseda je grškega izvora in je sestavljena iz izraza psiho, ki pomeni duša, in pompos, ki pomeni spremljevalec.  Verjamejo, da transcendentni sočutni duhovi (transcendent compassionate spirits), ki so božanska bitja in živijo v šamanskem zgornjem svetu nevsakdanje realnosti ter nam pomagajo, potrebujejo šamana, da preko njega delujejo. V ekstremnih trenutkih najdejo tudi drugo pot, sicer pa je šaman tisti, ki daje njihovi moči namen in usmeritev, kar velja tudi za področje umrlih.
Kot smo že pisali na blogu[ND1] , obstajajo v šamanizmu trije svetovi: spodnji, srednji in zgornji svet. Pri psihopompu pa je pomemben tudi medprostor, ki se nahaja med prehodom iz srednjega v zgornji in med prehodom iz srednjega v spodnji svet. Medprostor je pogosto področje,v katerem se
zadržujejo tudi izgubljene duše, ki nimajo dovolj moči, da bi prestopile membrano med srednjim svetom in onostranstvom in zato potrebujejo šamana, da jim pomaga. Percepcija medprostora, kot tudi ostalih svetov, se oblikuje individualno, večinoma pa izkušnje kažejo, da tam vlada zmeda, veliko je izgubljenih duhov in duš. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da vibracija ni prijetna, in čeprav je bilo moje potovanje tja raziskovalne narave, moji vodniki niso bili navdušeni nad namero, vendar so dopustili, da se s tem področjem spoznam in me na poti vodili v razširjeni postavi.

Osnovna naloga šamana je harmonizacija in vzpostavitev reda, kar je pomembno tudi na področju živih in mrtvih. Šaman red vzpostavlja na svojih potovanjih v nevsakdanjo ali tako imenovano šamansko realnost, na katerih ga vselej spremljajo vodniki, med katerimi je tudi žival moči. Za psihopomp imajo običajno »specialista«, posebnega vodnika, ki je drugačen pri vsaki osebi in šamanu pomaga pri delu z mrtvimi. Psihopomp vodnik šamana odpelje na mesto, kjer se zbirajo duše, ki potrebujejo pomoč, in ga vodi pri tem, da jim pomaga pri prehodu. 

Zakaj duša ne preide v onostranstvo?

Vzrokov, da duša ne preide v onostranstvo, je lahko več. Najpogostejši so:

- nenadna in nasilna smrt, zaradi katere se duša morda niti ne zaveda, da je umrla;

- obljube, dolgovi, prisege, ki dušo vežejo na to življenje;

- močna, odvisniška vez, ki jo imajo s še živečimi;

- preveč intenzivno žalovanje s strani še živečih, ki se oklepajo umrlega;

- želja po pomoči potomcem in osebam, ki še živijo;

- občutki krivde, potreba po tem, da živi umrlemu odpustijo …

Vsaka izkušnja pri delu z umrlimi se razlikuje in je individualna, zato mora biti šaman odprt za komunikacijo z vodniki, ki ga vodijo, in dušami, da spozna, kaj je vzrok za težave. Šaman dušo z vodniki prepelje v onostranstvo, nekam, kjer se dobro počuti in se zato ne bo več vračala nazaj. Tako vzpostavi red in harmonijo.

Kljub temu nas umrli lahko obiščejo iz onostranstva kot vodniki, vendar je občutek, vibracija takšnih obiskov čisto drugačna kot pri dušah, ki niso prešle v onostranstvo. Umrli, ki se nam pokažejo kot vodniki, nam pomagajo, prinesejo kakšne informacije, nas vodijo pri delu in podobno.

Duša in duh
Šamani ne razlikujejo med izrazoma duša in duh, osebno pa čutim razliko med tema pojmoma. Duh je zame skupek izkušenj in vibracij, ki ga oblikujemo tekom nekega življenja, nosi odtis našega delovanja in vibracije srca, duše in uma. Ta duh je potem tisti, s katerim se lahko povežemo med regresijami ali se z njim povežejo še živeči tudi po naši smrti. Duše, ki obstanejo, ki ne preidejo v onostranstvo, pa pravzaprav predstavljajo delčke duše in ne našo celotno esenco, ki jo duša kot taka predstavlja. Tudi če takšen del duše ostane ujet v medprostoru, tem svetu ali kakšni drugi ravni, večji del nadaljuje z reinkarnacijami. Vsekakor pa vsakršna izkušnja predstavlja določeno lekcijo tako za živeče kot umrlega, ki nudi možnost ali potrebo, da se vsi vpleteni nekaj naučijo. Vsaka izkušnja ima svoj namen – skozi ukvarjanje z umrlim na takšen način se lahko na primer še živeči med seboj bolj povežejo, spremenijo pogled na življenje, pri sebi kaj spremenijo in podobno. 

Občutek smrti

Razumevanje smrti se je tekom zgodovine preoblikovalo in se tudi danes med ljudmi razlikuje, kar je vezano na kulturne, antropološke, geografske in druge značilnosti. V našem prostoru smrt povezujemo predvsem z žalovanjem in izgubo, medtem ko smrt ni nič drugega kot prehod in ponovno rojstvo. Skozi šamansko potovanje sem imela priložnost doživeti točko svoje smrti, kot jo imenujejo šamani. Najprej me je bilo strah. Vodniki so ustvarili portal ali predor med tem svetom in onostranstvom, in ko sem se začela dvigati po njem, sem se bala, da bom pozabila, kdo sem. Kljub strahu sem nadaljevala in bolj kot sem se dvigala, manjši je postajal strah, dokler se ni docela razblinil. Ko sem prešla v onostranstvo, so me navdali močni občutki domačnosti, svobode, radosti, brezskrbnosti, neskončnosti. Čakali so me ljubljeni, moja dušna družina, podporniki, umrla pasja prijateljica, novi vodniki. Spoznala sem, da je smrt najverjetneje tako mistificirana le zato, ker ljudje ne vedo, kaj jih čaka in je povezana bolj s strahom pred neznanim. Ob podpori terapevta ali z odgovornim pristopom do lastnega izobraževanja, je takšno izkušnjo sposoben doživeti čisto vsak, ki se za to odloči. 

Rituali 

Smrt je v vseh kulturah povezana z rituali. V našem delu sveta se mrtvega običajno pokoplje 3 dni po smrti, s čimer damo duši določen čas, da se pripravi na prehod, nato pa se bližnji zberejo na pogrebu in sedmini. Šamani pravijo, da se je o ritualih dobro pogovoriti tudi z dušo umrlega in spoštovati njegove oziroma njene želje, pri tem pa upoštevati želje še živečih in sprejemljive družbene norme. Priporočajo, da se tudi v današnjem svetu izvede ritual za dušo umrlega, v katerem sodelujejo žalujoči, saj se tako lažje poslovijo na zdrav način. Šaman se o vsem tem na potovanju preko svojih vodnikov pogovori z dušo umrlega in njena sporočila preda še živečim, obenem pa pomaga duši pri prehodu. 

Šamanska etika

Bistvo šamanskega dela z mrtvimi je spoštovanje in odgovornost do vseh bitij. Med potovanjem mora biti šaman kot »votla kost«, kar pomeni, da se distancira od svojih občutkov, misli, pričakovanj  in predstav. V popolnosti se odpre zaupanju v svoje vodnike, da ga bodo peljali, kamor je potrebno, in vodili skozi vse, kar je potrebno narediti. Poleg tega šaman ne sme nasilno posegati v dušo in ji skušati pomagati v onostranstvo. Vselej mora pridobiti njeno izrecno dovoljenje, sicer krši temeljna načela etike. Pogosto pa se z dušo pregovarja in pogaja in na ta način prepriča, da gre v onostranstvo, če mu vodniki vnaprej povedo, da je to njegova naloga.
Pri šamanskem delu z umrlimi je torej pomembno, da smo odprti za komunikacijo z drugim svetovi, da smo se sposobni prepustiti in zaupati svojim vodnikom, predvsem pa da smo odgovorni do sebe in drugih, je naša namera čista, in delujemo v skladu z najvišjim dobrim za vse. Tako smo ne zgolj pri šamanskem delu, ampak tudi sicer v življenju najbolj varni, srečni in zadovoljni. 

© Nina Dolinšek