BLOG PESEM DUŠE

Sprejeti sebe je za ene najlažja, za druge pa najtežja naloga. Nekdo ima življenjsko lekcijo, da se nauči sprejeti sebe takšnega, kot je. Veliko lažje je reči, da sprejemam vse, kar mi je na poti kot pa to narediti v praksi, vendar se postopoma tudi to da. Spodaj bom opisal nekaj primerov sprejemanja in nesprejemanja. Vsi vemo, da življenje na zemlji poteka v dvojnosti in da je potrebno sprejeti negativen in pozitiven del. Jin – jang, noč – dan, dobro – slabo, toplo – hladno, strah – zaupanje, sprejetost – nesprejetost, … vsak pol ima drugo polovico. Potrebno je, da sprejmemo oba pola ter da od nobenega nismo odvisni, niti od negativnega niti od pozitivnega, ker v vsakem primeru, od pola, od katerega smo odvisni, mu dajemo svojo energijo.

Manifestacija je sprejemanje in dopuščanje, da se zaželena realnost realizira v našem življenju, da imamo tisto kar si želimo.   Vsaka misel, izjava, delo se odraža v temu, kaj mi manifestiramo v svojem življenju. Tisto kar mi mislimo, govorimo, se odraža na to ali nam bo naša misel in dejanje služilo ali bo delovalo proti nam. Vsaka odločitev (če si prej ne premislimo) je odraz tega, kar smo se odločili ustvariti, oziroma imeti v svojem življenju. Vse stvari, ki jih mislimo, govorimo, delamo, … se ne manifestirajo, ker nekatere niso najbolje za nas (dobimo prej opozorila, da jih lahko spremenimo, če pa ta sporočila spregledamo, se tudi nezaželene stvari manifestirajo), za druge nas preprečujejo omejujoči programi, za nekatere je potreben čas, da se realizirajo (čas setve in žetve), oziroma  pravi trenutek in če odnehamo z namero, da imamo – enako preprečimo, da dobimo tisto kar hočemo.

Živali so enako kot ljudje bitja, sestavljena iz materije in energije ter imajo svojo lastno zavest; lahko jo imenujemo živalska duša. Razložitev le-te je podana v sledečem primeru ptic; zavest posamezne ptice je v primerjavi s človekovo zavestjo dosti močneje vodena in usmerjena s strani kolektivne zavesti ptic. Posamezna ptica nima, tako kot na primer človek, izražene individualne zavesti. Njena individualnost je skoraj v celoti podvržena kolektivni zavesti ptičje družine. Le-ta jo vodi skozi življenjska obdobja, ji pomaga preživeti (na primer ptice selivke, obnašanje kukavičjih mladičev) in ji narekuje smoter življenja. Ko ptica pogine, se njena zavest vrne nazaj v kolektivno zavest (oziroma kolektivno dušo) ptic.