torek, 11. oktober 2011

Sprejemanje – nesprejemanje

Sprejeti sebe je za ene najlažja, za druge pa najtežja naloga. Nekdo ima življenjsko lekcijo, da se nauči sprejeti sebe takšnega, kot je. Veliko lažje je reči, da sprejemam vse, kar mi je na poti kot pa to narediti v praksi, vendar se postopoma tudi to da.

Spodaj bom opisal nekaj primerov sprejemanja in nesprejemanja.
Vsi vemo, da življenje na zemlji poteka v dvojnosti in da je potrebno sprejeti negativen in pozitiven del. Jin – jang, noč – dan, dobro – slabo, toplo – hladno, strah – zaupanje, sprejetost – nesprejetost, … vsak pol ima drugo polovico. Potrebno je, da sprejmemo oba pola ter da od nobenega nismo odvisni, niti od negativnega niti od pozitivnega, ker v vsakem primeru, od pola, od katerega smo odvisni, mu dajemo svojo energijo.


Primer:
Če me je strah, ne morem narediti ali imeti nekaj, kar si želim, ker energijo dam strahu in ne tistemu, kar želim. Če sem odvisen in imam preveč zaupanja, pa ga lahko »biksam« in delam stvari, ki me lahko življenjsko ogrozijo.
Rad imam planine, a če me je strah, na planino ne bom šel in bom lahko zamudil veliko lepih izkušenj. Če pa imam preveč zaupanja, bom brezvestno plezal po stenah, brez vrvi, kar zopet ni dobro, ker lahko ogrožam življenje.


Različne možnosti za nesprejemanje.


Če si je duša pred rojstvom zadala, da se bo v tem življenju odločila naučit sprejemanja, je eden od načinov, da se tega v popolnosti zave, kaj to je, da se najprej nauči biti nesprejeta. Da bi se v popolnosti naučila biti sprejeta, mora najprej občutiti kako izgleda nasprotje sprejetosti  – nesprejetost. Ko spoznaš nasprotni pol, takrat se »najbolje« naučiš drugega pola.
Duša se lahko odloči, da občuti nesprejetost s strani družine, prednikov, spola, sebe …, kar privede do tega, da lahko v življenju človek zelo trpi. Iz nesprejemanja se lahko razvijejo tudi nekatere najtežje bolezni, ker če nekaj ne sprejmemo, ne dopuščamo svobodnega pretoka energije ljubezni skozi telo.

Če nismo bili sprejeti s strani staršev ali kot spol, obstaja rešitev za to. Tudi, če so starši hoteli otroka, niso vedeli kakšen otrok bo prišel na ta svet. Malo ljudi pred spočetjem točno ve, katera duša bo prišla na ta svet. Starši si običajno želijo otroka, točno katero dušo pa je težko reči, da si jo sam izbereš za otroka.

Preden se družina inkarnira, se po večini prej duše dogovorijo med sabo, kdo bo odigral katero vlogo, vendar pa ko smo v človeškem telesu, večina pozabi na ta dogovor (vsaj zavestno).  Potemtakem izpade, ker so si starši želeli samo otroka, niso vedeli, katera duša bo prišla, da kasnejše nesprejemanje otroka ali spola ne velja ali ga lahko zelo hitro odpustimo, ko se tega zavemo.
Druga stvar je, da otrok pride nepričakovano in tudi v primeru, če ga starši ne sprejmejo in ne želijo, obstajata vsaj dve »osebi«, ki sta želeli, da ta duša pride na svet. Ti dve »osebi – energiji«, sta vaša duša in Bog, Stvarnik, Kreator, Univerzum, Absolut, … kakorkoli hočete drugo stran poimenovati (ni mišljeno na religijo).

Naslednja možnost je, da nesprejetost podedujemo po prednikih in se ta odraža na nas. Ker je eden ali več prednikov bilo nesprejetih, lahko to vpliva na nas. Tu se stvari prenašajo preko genske ravni in krvi. Nikoli ne krivimo prednike za stvari, ki jih imamo po njih, temveč tam kjer odkrijemo, da vpliva/jo stvari slabo na nas spremenimo, tudi pri njih, če je to potrebno. Naredimo za toliko generacij, kot je potrebno. Predniki so zelo pomembni v našem življenju in pomembno je tudi to, na kakšen način so postavljeni glede na nas, ker nas lahko zelo ovirajo ali nas pa lahko zelo podpirajo.
Z vsemi leti dela na sebi opažam, da ko vključim v delo na sebi tudi prednike (tam kjer je potrebno), se tudi pri živih prednikih stvari nekako same od sebe uredijo. Vidim fizično razbremenitev, čeprav ne delajo na sebi. Vidim, da težave na splošno zginejo ali so pa zelo malo opazne. Razen tam, kjer jim neka stvar služi. Tudi potomci se razbremenijo.

Možno je da nesprejemanje pride tudi kasneje, med nosečnostjo, porodom ali kasneje pri morebitnih travmah, nesrečah in podobnih rečeh.
Naslednja vrsta nesprejemanja je, da duša ne sprejme fizičnega telesa, ker se ne želi več inkarnirati in ponavljati istih lekcij. To se zgodi v primeru, da v dveh ali več življenjih ponavljamo enako nalogo.
Življenje na zemlji je lahko zelo poučno, po drugi strani pa lahko zelo naporno, če ponavljaš lekcije in se učiš skozi slabe stvari.

Duša tudi ne sprejme svojega telesa, kadar ima obveznosti in obljube do svoje duhovne družine in ne želi biti tukaj. Takrat je občutek, da čutimo, da pripadamo nekam drugam, da nismo od tukaj, da je naš dom nekje drugje. Res je dom drugje, vendar ni na drugem planetu, temveč  pri duhovni družini. Čutimo močno potrebo, da bi radi bili nekje drugje ter povezanost z nekom, pri čemer nam ni čisto najbolj jasno, kdo bi to bil. V takih primerih velikokrat oseba poišče nekoga fizično (inkarniranega) iz svoje duhovne družine, da se lažje prilagodi življenju tukaj.
Alkohol, droge, tablete .… razcepijo dušo na več delov, da se ni sposobna sprejeti tukaj in zato beži v svetove opojnih substanc, ker se tam vsaj nekaj časa počuti sprejeta.
Oglasi, ki vsiljujejo idealno postavo in obliko telesa enako lahko privedejo do nesprejemanja svojega telesa.

Zakaj ljudje težko sprejmemo dobra čustva je vzrok, ker imamo preveč slabih v sebi in dokler se ta ne osvobodijo iz telesa, se pozitivna ne morejo razviti. Zato je pomembno najprej se osvoboditi negativnih programov, občutkov, da damo mesto pozitivnim občutkom.
Naslednja možnost, da nimamo pozitivnih občutkov je ta, da negativnim damo večji pomen v življenju, se učimo skozi njih.

Možno je tudi, da pozitiven občutek enačimo z negativnim in ga zato ne sprejmemo.
Zadnje čase zaznam največ takih primerov, ko oseba zadržuje negativne občutke v sebi, ker se skozi njih razvija, raste, uči, so ji znani – taki so postali del njene identitete. Občutke zadržujemo zaradi strahu, da izgubimo svojo identiteto, oziroma same sebe. To se zgodi v primerih, kadar določen občutek  enačimo s svojo identiteto in nas je strah tega spremeniti, čeprav je občutek negativen.

Primer:
Smeh enačimo z zasmehovanjem in si zato v življenju ne dopustimo smejati.
V tem primeru je potrebno, da poznamo razliko med smehom in zasmehovanjem, ter da imamo  definicijo občutka(smeha), ki je enaka tisti od Univerzuma.

V primeru, da se učimo skozi zasmehovanje, je tudi  potrebno spremeniti učenje skozi zasmehovanje, da se ta negativen občutek več ne vrača nazaj v naše življenje.

Moja izkušnja


Moje nesprejemanje telesa je nastalo v času pred porodom, ko sem bil okrog vratu ovit s popkovino in se na ultrazvoku ni več slišalo utripa srca in je mama imela carski rez.
V času poroda sem dvakrat zapustil telo ter sem tudi kasneje v otroštvu bil zmeden, kje se nahajam zaradi tega. V celicah je bil spomin, da živim v mrtvem telesu in zato velikokrat telo nisem občutil ali sem bil preveč občutljiv. Težje sem sprejel tudi njegovo fizično obliko. Kasneje sem ugotovil, da se še občasno pojavlja ta občutek nesprejetosti in nisem vedel zakaj, dokler nisem odkril, da sovražim svoje telo ter da sovražim kri, ki se pretaka v mojih žilah.

Ti vzorci so bili podzavestni in zato sem imel veliko poškodb na telesu ter raznih bolezni v različnih obdobjih v življenju. Bolezni in poškodbe so mi služile, da se ne bi več vračal na staro (stare občutke in lekcije), bile so mi zaščita ter učenje.

Ko se osvobodimo učenja skozi negative programe in nesprejemanje, se ne da v besedi opisat razliko v počutju od prej, to je potrebno poskusit na lastni koži.
Možnosti nesprejemanja so torej različne in iz različnih življenjskih obdobij. Potrebno je le odkriti, od kod prihaja nesprejemanje in ga spremeniti.

Važno je, da se zavedamo, da za težave obstajajo rešitve, katerim se je potrebno le odpreti s srcem, z jasnim namenom, da najdemo rešitev.

© Zoran Zavor, terapevt naravnega zdravljenja

društvo Pesem duše

www.pesem-duse.com