V sebi nosimo zapis, vsega kar smo bili in kje smo živeli prej, kako smo se sprejeli in koliko smo se spoznali, kot tudi, koliko se poznamo v sedanjem trenutku in spoznanja, ki nas čakajo za naprej (v tem življenju). To, da je možno narediti regresijo za naprej ne spada v to temo.
Mi smo skupek vsega in smo razporejeni na določenih časovnih linijah, katere nam omogočijo izkušnje na poti po kateri hodimo.
Vzemimo primer tega življenja in način na kateri gledamo svet skozi periode. Večinoma te periode razdelimo na otroštvo, odraščanje, šolanje, zaposlitev in penzijo. Med tem so manjše periode v katerih smo srečni, veseli, zadovoljni – takrat nam gre v življenju kot po maslu, pridejo periode, ko nismo čisto zadovoljni, ker ne gre vse tako, kot smo pričakovali. Pomen tega je, da živimo življenje iz skupka period.
Koliko pa poznamo dejansko sebe in kolikokrat v življenju se spomnimo nase, običajno le takrat, ko smatramo kaj bi morali biti, postati in kaj vse bi se moralo zgoditi, da bi to dejansko tudi postali. Večinoma čakamo, da se nekaj mora prej zgoditi, da bomo mi lahko srečni – s tem se prestavljamo v prihodnost in kaj počnemo: sami sebi, dajemo pogoje in si ne dovolimo biti srečni. Kaj nas je strah sreče ali kaj drugega? Nič od tega.
Vedno gledamo okrog nas, zelo redko pa v sebe – zakaj? ali nas je strah, da bi odkrili nekaj kar že tako nosimo v sebi – NE, nismo naučeni gledati sebe in se spoznati lažje je gledati druge, okrog nas, prihodnost,… in od kje nam ta navada, da gledamo in oponašamo druge - vsilila so nam jo nihala (skozi razne reklame), da nimamo svobodne volje.
Mi pa smo del vsega in vse je del nas, začetek in kraj, neskončnost in zakaj bi bili pol drugačni, če je pa vse v nas in zato je nesmiselno gledati bilo kje drugje, kot pa v nas same.
Ko sprejmemo dejstvo, da je vse v nas, vidimo pravo lepoto in sijaj. Takrat najdemo tisto, kar iščemo in ni več potrebe, da še izgubljamo energijo za nepotrebne stvari, če so pa vedno bile in bojo v nas in tisti trenutek, ko to spoznamo prične naša avantura.
Odločimo se spoznati sebe, svoje sposobnosti, talente, potenciale in to nam omogoča pogled v sebe, pogled v svojo dušo.
Dopustimo duši, da nam poje našo najdražjo pesem, srečo, ki je v nas samih. Bodi to, kar dejansko si.
Da nam bo pa duša pela, jo je pa potrebno najprej pozdraviti in osvoboditi vseh prepričanj, katere nosi s sabo iz preteklih življenj, prve spolne celice, časa bivanja v maternici in vse kar je duša vpila (kot goba) v sedanjem življenju pa ni njeno. Z to odločitvijo se povežemo z božanskim in zemeljskim in šele takrat nam duša lahko pokaže njeno pravo moč.
Takrat, ko se odločiš poskrbeti zase, se odločiš svobodno živeti in izkušati vse čari življenja in si na poti, da postaneš individualno bitje.
© Zoran Zavor, društvo Pesem duše